V sklopu verskih in kulturnih dogodkov, ki so posvečeni 900 letnici naše župnije, je bil v nedeljo, 20. maja 2012, koncert okteta Oremus.
Ob 15. uri smo najprej prisluhnili petim litanijam Matere Božje. Mogočno in ubrano petje nas je še močneje združilo z Marijo. Naše misli, prošnje, zahvale so tako še bolj goreče romale v Njeno naročje.
Oktet Oremus je bil ustanovljen leta 2006. Člani so duhovniki ljubljanske in novomeške škofije: Martin Zlobko je katehet v zavodu sv. Stanislava, Bogdan Oražem vodi župnijo Polhov Gradec, Marjan Lampret je župnik v Šmartnem pri Litiji, Janez Avsenik je dušni pastir v Kranjski Gori in Ratečah, Marko Čižman bdi nad župnijo Podutik, Andrej Župan je radovljiški župnik in Sebastjan Likar, ki opravlja božjo službo v Šmartnem pod Šmarno goro. Oktet vodi in v njem prepeva domači župnik Janez Rihtaršič. Leta 2009 so izdali zgoščenko z naslovom Cerkveno leto v pesmi. Pevci vedno nastopajo v talarju. Pravijo, da je obleka zunanje znamenje tega kar so. Talar je del njihovega pričevanja, je njihova službena obleka. Tisti, ki z veseljem živi svoj poklic, jo tudi s ponosom nosi.
Beseda oremus v prevodu pomeni molimo. Oktetovci o svojem poslanstvu pravijo: » S svojim petjem želimo častiti Stvarnika in Odrešenika, Mater Marijo in svetnike…. hkrati pa s petjem želimo tudi peti slavo naši domovini….«
Za mnoge od nas, starše prvoobhajancev, se je to začelo že davno. Verjetno že v tistih dneh, ko smo potihoma ali pa naglas sanjarili o prihodnosti naših malih drobižkov, ko smo jih speče opazovali v našem naročju. Kolikokrat se ti, hote ali pa ne, prikrade v misli želja po njihovi sreči. Da bi le bili srečni. Za to smo pripravljeni prebedeti marsikatero noč, narediti marsikakšno pot, premisliti in dodelati marsikakšno dejanje. In v to srečo zagotovo spada tudi prvo sveto obhajilo.
Priprave so se začele že v tisti letih, ko smo svojega otroka prvič pokrižali. In se odločili, da ga damo krstiti, da ga pridružimo našemu občestvu kristjanov, ker je samo ta pot prava pot. Da ga bomo vzgajali v veri in ljubezni do Boga in samega sebe. In potem, ko smo mu male prstke poskušali stlačiti v pest in s palcem na njegovo čelo zarisati prvi križ. Ko smo se zvečer ulegli k njemu v posteljo in mu molili Sveti angel in je tiho ponavljal naše besede. In ko smo v nedeljo skupaj odšli k sveti maši in je njegov predirljiv glasek motil marsikaterega župljana.
In končno, ko smo ga v prvih septembrskih dneh leta 2009 vpisali v prvi razred verouka. In od takrat je bilo le malo dni, ko nismo pomislili na dan obhajila. Ker smo vedeli, da je to najboljše zanj.
V prvih dveh letih verouka so skupaj s katehistinjama Petro Grlica in Blažko Gorenc najprej spoznavali osnovne stvari, ki se dogajajo v Cerkvi. Učni pripomočki (delovni zvezek) so zastavljeni tako, da se otroci začnejo zavedati pomembnih dogodkov v cerkvenem letu in z njimi povezanih dogajanj ter molitev. Najprej so spoznavali svoje sošolce in ugotovili, da v svojo sredo lahko povabijo tudi Jezusa. In bo vedno prišel in ostal z njimi. Začeli so se zavedati njegove bližine, da je njegov dom cerkev, kamor nas vabi vsak dan odprtih rok. Spoznali so, da nas naši dragi rajni niso za vedno zapustili, ampak živijo v nebesih z Jezusom, kjer jim je lepo in nas čuvajo. Spoznavali so življenje svetnikov in se ob koncu leta vživeli v Jezusovo rojstvo. Pogovarjali in spoznavali so življenje Marije, ki je dala Jezusu življenje in njenega trpljenja ob njegovem križanju. V velikonočnem času so odkrivali bistvo skrivnosti naše vere. In na koncu veselje in radosti prihajajočih počitniških dni. Nemalo se jih je v prvem tednu počitnic udeležilo oratorijev, ki so bili pripravljeni do zadnje potankosti pod budnim očesom našega gospoda župnika, Janeza Rihtaršiča.
Na nedeljo Dobrega Pastirja so našo župnijo obiskali duhovniki in sestre, ki izhajajo iz Mirne Peči.
Gospod Andrej Saje izhaja iz Malega Kala. Letos bo obhajal 20-letnico duhovništva. Duhovniško službo je nastopil v Grosupljem, kjer je bil dva leta kaplan, nato pa je bil tri leta tajnik gospoda nadškofa Šušterja in nekaj časa tudi tajnik gospoda nadškofa Rodeta. Zatem je bil na študiju v Rimu, kjer je doktoriral, sedaj pa živi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Je svetnik na cerkvenem sodišču, predavatelj cerkvenega prava na Teološki fakulteti in na Poslovni fakulteti katoliškega inštituta, zadolžen je še za stike z javnostjo in pomaga po župnijah.
Gospod Tone Pust izhaja iz Globodola. Kaplan je bil eno leto, imel pa je veliko duhovnih vaj in še več ljudskih misijonov, misijonar je bil kar na 160 župnijah. Ob njegovi novi maši je bilo 5 duhovnikov iz mirnopeške župnije, zdaj sta žal le še dva. Novi duhovni poklici rastejo iz molitve in iz krvi mučencev duhovnikov.
Sestra Milka prihaja iz Šturja, pripada pa Kongregaciji šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Njihova dejavnost je poučevanje, kateheza, sestra je v župniji delivka svetega obhajila, obiskuje in deli obhajilo tudi v domu za ostarele, pomaga oslepljenemu župniku pri berilih in evangeliju.
Sestra Marjeta, rodna sestra gospoda Pusta, pripada Družbi usmiljenih sester. Usmiljenke delajo v bolnicah, zdravstvenih domovih, domovih upokojencev in v katehezi. Precej se posvečajo mladini. Sestra je včasih delala v bolnici, sedaj pa veliko obiskuje ostarele v domu, ob petkih podeli 20 do 30 obhajil.
Tudi sestra Irma izhaja iz Globodola, od 1971 leta je pri Marijinih sestrah, ki imajo podobno poslanstvo kot Usmiljenke. Delujejo v bolnicah, v domovih, v Ljubljani imajo otroški vrtec, privatno strežbo bolnikom po njihovih domovih. Žal zadnje čase ni mladih moči. Njihova karizma je služenje potrebnim po Marijinem zgledu.
Z nami je bila v duhu, molitvi in pisni besedi tudi sestra Terezija, karmeličanka iz Sore. Sestre karmeličanke živijo v klavzuri, njihov poklic je molitev. Duhovni in redovni poklic je čisti Božji dar, nanj pa je treba odgovoriti. Njen duhovni poklic je začel zoreti ob prebiranju knjige Povest duše, ki jo je napisala sv. mala Terezija.
V petek, 27.4.2012 je poln avtobus romarjev izpred mirnopeške cerkve krenil na pot h Kraljici miru v Međugorje. Odzvali smo se klicu in se trudili odpreti svoje srce Bogu kot se cvet odpre toplini sonca.
V soboto smo se med premišljevanjem križevega pota povzpeli do velikega, belega križa na Križevcu. Tam smo se v tišini zahvaljevali in prosili. Popoldne smo obiskali skupnost Cenacolo, kjer živijo možje, ki se odvajajo od drog in drugih odvisnosti. Zvečer smo imeli sveto mašo na prostem, češčenje Svetega Rešnjega Telesa in kasneje molitev nad posamezniki.
V nedeljo smo se podali na kraj Marijinega prikazovanja, na Crnico. Molitev rožnega venca in premišljevanje v tišini nas je tudi tokrat okrepilo. Nato smo imeli sveto mašo.
Ko smo se v nedeljo vračali domov, smo pričevali o svojih doživetjih in prejetih milostih. Še enkrat več smo spoznali, kako Bog in Marija delujeta na nas in nas vodita skozi življenje. Hvaležni smo Mariji, ker je naša zagovornica, posrednica med nami in nebeškim Očetom. Priporočajmo se ji, naj nas nauči miru, miline, topline in ljubezni.
Smisel romanja je spreobrnenje, po naši skupni Materi priti do Jezusa, usmeriti naš pogled tukaj in zdaj na Jezusa, pustiti, da nas obsije kakor sonce. Ko je Jezus v naših srcih, smo napolnjeni z mirom in le tako smo pripravljeni in lahko postanemo njegove priče.
